Za mnoge ljudi, ki živijo s sindromom razdražljivega črevesja, se dan začne s skrbjo: “Kako bom danes?”
“Bo moje črevesje vsaj malo sodelovalo?”
Sindrom razdražljivega črevesja ni le prebavna težava, je vsakodnevni izziv, ki od jutra narekuje, koliko svobode bo dan sploh imel.
Dan se začne s skrbmi kot so: “Ali bo treba hiteti na stranišče, ali bom sploh zdržal do stranišča? Ali bo popoldne spet prišla tista napihnjenost, ki te spremeni v balon, čeprav si jedel čisto običajno hrano.
Pri sindromu razdražljivega črevesja vsak obrok postane manj užitek in bolj loterija.
Do večera se nabere utrujenost, ki ni samo telesna, ampak mentalna izčrpanost po dnevu polnem drobnih odločitev, izogibanj, preračunavanj, prilagajanja in pozornosti na to, kaj se dogaja v črevesju.
Sindrom razdražljivega črevesja (IBS) je kronična motnja prebavil, s katero živi približno vsak deseti človek.
IBS torej ni redkost, ampak celo eden od najpogostejših razlogov, zaradi katerih ljudje poiščejo pomoč pri gastroenterologu ali prehranskemu svetovalcu.
Statistično gledano se pogosteje pojavlja pri ženskah in pri posameznikih, mlajših od 50 let.
Dolga leta je bil IBS opredeljen kot funkcionalna motnja prebavil. To pomeni, da ob preiskavah zdravniki niso našli strukturnih, vnetnih ali organskih okvar.
In pogosto je sledil stavek: “Vse je v redu.”
Ampak za človeka z IBS še zdaleč ni vredu.
Črevesje je videti zdravo, kljub temu pa je njegova funkcija okrnjena:
in vse to vodi do izražanja simptomov (abdominalne bolečine, zaprtost, driska, napihnjenost …).
Leta 2016 je skupina vodilnih strokovnjakov združenja Rome Foundation uvedla pomembno spremembo. Termin funkcionalne motnje so nadomestili z izrazom Disorders of Gut–Brain Interaction (DGBI), kar je v slovenščini: motnje interakcije črevesje–možgani.
Zakaj je ta sprememba v poimenovanju tako pomembna?
Ne zato, da bi vse skupaj še bolj zapletli z novimi izrazi.
Ampak zato, ker končno bolje opiše resničnost ljudi, ki z IBS živijo.
Danes vemo, da IBS ni “samo v črevesju”.
In tudi ni “le v glavi”, kot to žal še vedno pogosto slišijo ljudje z IBS tudi s strani zdravstvenega osebja.
Gre za moteno komunikacijo med črevesjem, ki ima svoj živčni sistem, in možgani, ki signale iz črevesja sprejemajo, obdelujejo in razlagajo.
Pri IBS ta komunikacijski kanal postane preobčutljiv, s pretirani ali napačnimi signali (bolečina), prehiter, prepozen ali nepredvidljiv. Kar se kaže skozi simptome kot je: bolečina, nuja pri odvajanju ali zaprtost, nelagodje, napihnjenost …

To poimenovanje pa tudi jasno poudarja, da ima IBS biološko ozadje. Je rezultat sprememb v delovanju živčnega sistema (centralnega in enteričnega), črevesne motilitete, zaznavanju bolečine, viscerali občutljivosti, hormonov in črevesne mikrobiote …
In ker ima vsak človek svoje vzorce, sprožilce in občutljivosti, je tudi IBS pri vsakem posamezniku drugačna zgodba.
Zato ne obstaja ena sama rešitev.
Gre torej za širšo sliko, zato so tudi pristopi k zdravljenju širši! Obsegajo prehrano, obvladovanje stresa, delo na živčnem sistemu, spalne navade, telesno aktivnost in druge specifične intervencije glede na tip IBS.
Če imaš občutek, da IBS vodi tvoje dneve bolj, kot bi si želela in če si želiš podpore, ki ne temelji na prepovedih, strahu in stalnem nadzoru, potem vabljena, da stopiš v stik z mano.
Pri delu z ljudmi z IBS ne iščem hitrih rešitev, ampak načine, ki bodo smiselni zate dolgoročno.
Pomagam ti razumeti:
Kontaktiraj me preko obrazca ali na info@simonafabjan.si